Človek se je od nekdaj trudil, da bi imel ogenj v oblasti, vendar mu to ni uspevalo. Zaradi naravnih pojavov (strele) ali pa zaradi neprevidnosti so pogorele cele vasi, prizadeta so bila mesta, to pa je bil povod za ustanavljanje zaščite pred ognjem, ki je delovala po predpisanih požarnih redih. Nesreče niso zaobšle mesto Kranj in okolico, zato se je v drugi polovici 19. stoletja čutila potreba po aktivni obrambi pred požarom.

Mestne oblasti so bile ob velikih požarih, ki so se pojavljali v Kranju zlasti v začetku 19. stoletja, močno zaskrbljene. Ko je požar marca 1878 ponovno uničil veliko hiš in gospodarskih poslopij (22 posestnikom na Hujah in Klancu), je bil to zadnji povod za ustanovitev prostovoljne požarne brambe Kranj. 8. 11. 1879 je tako imela Požarna bramba Kranj svoj prvi občni zbor. Tako je bilo tudi v Kranju ustanovljeno gasilsko društvo iz potrebe, saj so kmetje, meščani in še zlasti obrtniki in porajajoči se delavski razred čutili potrebo po dobri, močni in seveda ustrezno organizirani obrambi pred požarom.

Požari v Kranju in okolici v letih 1900 in 1902, ko se naziv »požarna bramba« spremeni v Prostovoljno gasilsko društvo Kranj, so imeli za posledico ustanavljanje gasilskih društev tudi v bližnji okolici Kranja. V Stražišču je bila pretežno sitarska obrt, požari so se dogajali dokaj pogosto. Že v letu 1866 sta dva velika požara uničila celo vas. Pokazala se je potreba po aktivnejši požarni brambi, tako je bilo 3. 8. 1902 ustanovljeno gasilsko društvo v Stražišču. Leta 1905 je v Predosljah domačin Janez Ušlakar, takrat študent na Dunaju, dal pobudo za ustanovitev gasilskega društva. Za to idejo je pritegnil takratnega župana Predoselj Ivana Zabreta. Ustanovni občni zbor gasilskega društva s 25 člani je bil 27. 07. 1905, člani pa so bili iz Predoselj, Kokrice, Ilovke, Suhe, Britofa, Mlake in Tatinca. Leto kasneje so že imeli novo ročno brizgalno, ki je ni bilo potrebno zalivati. 4. novembra 1906 so se zbrali somišljeniki iz Žabnice, Dorfarjev, Šutne, Spodnjega Bitnja in Sv. Duha na ustanovnem občnem zboru GD Žabnica, ki je upravno takrat spadalo v Občino Stara Loka. Sprejeli so povelja v slovenskem jeziku in društvena pravila, ki jih je izdalo Okrajno glavarstvo v Kranju po vzorcu slovenske deželne gasilske zveze na Kranjskem. Pravila so vsebovala vse potrebne določbe za uspešno delovanje društva: namen, društvenike, »v sprejem« in čas službe, odbor (člane odbora), vrsto službovanja, obleko, društveno premoženje, občni zbor in končne določbe. 20. junija je bila velika slovesnost ob otvoritvi novega gasilskega doma, ki so se je udeležili gasilci tudi iz Stare Loke, Škofje Loke, Stražišča, Kranja in celo iz Dravelj. Žabniški gasilci so v novem domu dobili orodišče in vso opremo ter tudi svoj pravi sedež za uspešno delovanje. Nov dom jim je dal zagon in odslej so urjenju in izpopolnjevanju posvečali več časa. Leta 1908 so v Mavčičah ustanovili gasilsko društvo, ki je združevalo prostovoljce iz vasi Jama, Praše, Mavčiče in Podreča. Društva so bila takrat med seboj povezana v Okrajne gasilske zveze po sodnih okrajih (Žabnica v Škofji Loki). Okrajne zveze in z njimi vsa gasilska društva pa so bila povezana v Deželno zvezo gasilskih društev na Kranjskem. Ta zveza se je leta 1910 preoblikovala v Slovensko deželno zvezo prostovoljnih gasilskih društev na Kranjskem.

Leta 1919 je bil požar na Kokrici pri Znamenšku. Gasilci so imeli premalo cevi in niso mogli gasiti z brizgalno. Gasili so le tako, da so z vedri nosili vodo iz potoka. Tako gašenje seveda ni bilo učinkovito, na pomoč ni prišla nobena gasilska enota. To je gasilce, ki so bili člani društva v Predosljah, močno prizadelo in sklenili so ustanoviti svoje društvo. 18. 5. 1921 je bil v gostilni Lakner na Kokrici ustanovni občni zbor GD Kokrica, katerega se je udeležilo 30 krajanov.

Na Primskovem so že leta 1921 pričeli z zbiranjem denarja od krajanov Primskovega, Huj, Gorenj in Klanca. 5. 5. 1922 je bil ustanovni občni zbor gasilskega društva na Primskovem. Enotna pravila za vsa društva, združena v Jugoslovanski gasilski zvezi Ljubljana iz leta 1922, so določala za redne člane zgornjo starostno mejo 50 let in terjala, da član biva v območju društva.

Leta 1926 so ustanovili GD Suha. Ogenj je že od najstarejše zgodovine dalje ogrožal človekovo življenje in njegovo premoženje. Od tega ni bila izvzeta niti vas Suha, že 27. aprila 1886 je vas zajel velik požar in uničil 12 gospodarstev ter streho cerkvene stavbe in zvonika. Požari so se še ponavljali, zato so se krajani odločili, da ustanovijo svojo požarno brambo in ustanovni občni zbor je bil v letu 1926, udeležilo pa se ga je 19 vaščanov.

Tudi prebivalci vasi na robu Sorškega polja ob reki Savi se niso držali križem rok. 25. novembra 1929 so ustanovili gasilsko društvo na Bregu, ki se je takrat imenovalo Prostovoljna gasilska četa Breg pri Kranju. Društvo je združevalo prostovoljce iz vasi Orehek, Drulovka in Breg.

Leta 1930 se v tovarni Vulkan ustanovi prvo industrijsko gasilsko društvo v Kranju. Tovarna Vulkan se je kasneje preimenovala v tovarno SAVA, društvo pa je današnje PIGD SAVA. K ustanovitvi društva je vzpodbudil velik požar, ko je pogorela skoraj vsa tovarna. Že prej so požari uničevali premoženje in ta požar je ustanovitev GD le še vzpodbudil.

V Stražišču je do velikega požara je prišlo spet leta 1922, ko je na Šmartinski cerkvi pogorel velik del ostrešja. Obnova cerkve je gasilcem dala velik zagon za delovanje društva. Predsedovanje društva je takrat prevzel Anton Križnar. Izhaja iz znane kmečke družine Anžonovih iz Stražišča. Kot premožni lastnik kmetije, gostilne in trgovine je bil izvoljen za župana. Temeljito se je zavzel za gospodarsko rast Stražišča. V takratni samostojni občini Stražišče so zgradili več tekstilnih tovarn (Jugobruna, Jugočeška, tekstilna tovarna Helar in Sirc, sitarsko in žimarsko zadrugo in več manjših uspešnih podjetij). Za gasilce ima posebne zasluge za nakup prvega gasilsko reševalnega avtomobila v Kranju. S tem avtomobilom so opravili veliko prevozov v bolnico v Ljubljano in na Golnik.

Leta 1932 dobi kranjsko gasilsko društvo od občine denar za dve plačani gasilski delovni mesti. Tako smo dobili prva poklicna gasilca, in sicer sta bila to Franc Troha, šofer in Franc Remic, njegov pomočnik in gospodar doma. Kralj Aleksander je leta 1933 podpisal nov gasilski zakon, ki je gasilska društva preimenoval v gasilske čete. Leta 1934 so kranjski gasilci dobili moderno mehanično lestev na vozilu »Magirus«.

Po letu 1948, ko stopi v veljavo nov gasilski zakon, so pričeli iz gasilskih čet ustanavljati gasilska društva. Pripravljalni odbor za ustanovno skupščino Gasilskega društva Kranj je na seji 10. 08. 1948 ugotavljal, da je bilo delo zelo težavno, ker v odboru ni bilo članov iz gasilskih čet Stražišča in Primskovo. Šele masovni sestanki članstva so omogočili sestaviti skupno kandidacijsko listo. Na skupščino je bilo poleg 138 delegatov vabljeno še zastopstvo industrijskih gasilskih čet Iskre, tovarne tiskanega blaga Inteksa, Save, Elektrarne Majdič in Standarda. Te čete so si izvolile svojega predstavnika za Okrajno gasilsko skupščino. Na skupščini je bil za predsednika Gasilskega društva Kranj izvoljen Ignac Reš.

Gasilsko društvo Kranj, ki se je v skladu z zakonom ponovno preoblikovalo 21. 01. 1951, je združevalo gasilske čete Kranja, Primskovega, Stražišča, Kokrice, Besnice, Podblice in Jošta. Te čete so bile v društvu do 30. 6. 1951, ko so se osamosvojila v samostojna gasilska društva.

Hiter razvoj in širitev urbanega dela mesta in okoliških naselij, še posebej pa hiter razvoj gospodarstva in industrije, je povečeval požarno ogroženost. Kljub razvoju so bili tehnološki procesi marsikje zelo zastareli. Da bi ob tem čim bolj poskrbeli za požarno varnost, je bila preko Občinskega ljudskega odbora dogovorjena in v letu 1957 uresničena ideja o uvedbi polpoklicne gasilske enote v GD Kranj. Delo je nastopilo 7 gasilcev, za tehničnega vodja je bil imenovan Janez Gros. Zagotavljali so neprekinjeno dežurstvo in opravljali ostala dela.

Občina Kranj je s 1. 1. 1959 ustanovila Poklicni gasilski vod. Vod je imel na začetku 17 in kasneje 24 gasilcev. Od teh so po enega imele na plačilni listi tovarne Iskra, Inteks, Planika, Tiskanina in Standard. Tovarni IBI in Ruleta sta imeli skupaj enega, prav tako pa tudi Klasje in Zvezda. Za poveljnika je bil imenovan Janez Gros iz Stražišča. 7. 2. 1961 je bila ustanovljena Poklicna gasilska četa. Bila je kot tehnična enota Občinskega ljudskega odbora Kranj. Imela je 49 poklicnih gasilcev. Leta 1963 se je četa spet reorganizirala v delovno organizacijo »Zavod za požarno, reševalno in tehnično službo Kranj«. Za direktorja je bil imenovan Maks Štromajer, za vodja operative pa Jože Kastelic, ki je leta 1976 prevzel še dela in naloge direktorja. Leta 1978 je bil za direktorja imenovan Miha Molan. Pod njegovim vodstvom se je Zavod leta 1981 preimenoval v Zavod za gasilsko reševalno službo. Ta je leta 1991 postal Javni zavod Gasilsko reševalna služba, katerega direktor je bil od leta 1990 Janez Osojnik, strokovni vodja Milan Pogačnik, vodja preventive pa Janko Klemenčič, ki je ob upokojitvi Milana Pogačnika prevzel dela in naloge operativnega vodja.

Ker je veliko članov GD Kranj odšlo med poklicne gasilce in je veliko gasilske opreme odšlo z njimi, prostore v starem gasilskem domu pa je prevzela občina, je 23. 2. 1964 prišlo do združitve GD Kranj in GD Primskovo v Gasilsko društvo Kranj Primskovo.

Na 10. redni letni konferenci v aprilu leta 1965 so sprejeli nov statut, na naslednji, ki je bila 23. 4. 1966, pa so kot rezervne enote poklicni gasilski četi določili gasilske čete Kranj Primskovo, Stražišče, Kokrica in v posebnih primerih še PIGD SAVA Kranj. V SAVI je bila leta 1975 formirana skupina, ki jo je sestavljalo 12 poklicnih gasilcev, pridružilo pa se jim je še 5 telefonistov. Opravljali so različna preventivna dela, posebej pa so se urili za operativna posredovanja.

Na konferenci Občinske gasilske zveze Kranj je 23. 3. 1982 je bilo ugotovljeno, da je bilo sicer opravljenega veliko dela, vendar s samo organizacijo gasilci niso bili najbolj zadovoljni. V Kranju je bilo takrat 50 organizacij združenega dela (kot se je takrat reklo tovarnam) z več kot 100 zaposlenimi delavci, ki bi po dogovoru morale imeti gasilsko enoto, pa so IGD delovali le v IBI-ju, Savi, Tekstilindusu, Planiki in bolnici Golnik.

Dne 29. 03. 1983 je predsednik Vili Tomat na konferenci Občinske gasilske zveze med drugim povedal, da je težko verjeti, na kakšne težave naletijo gasilska društva, ki želijo kupiti vozilo ali brizgalno. Že tri leta bo kmalu, kar je GD Naklo naročilo in plačalo kombi, ki pa ga kljub neštetim urgencam še vedno nimajo in jim nihče ne zna povedati, kdaj ga bodo dobili. »Stvari bi morali premakniti, saj z denarjem, ki leži na računu, ne moremo gasiti požara!« je dejal. Na konferenci Občinske gasilske zveze Kranj 5. 4. 1985 so odlikovanje vatrogasnog saveza Jugoslavije prejeli Vili Tomat, Jože Kastelic in Franc Košnjek, vsi iz GD Kranj Primskovo. Podelil jim jih je predsednik GZS profesor Branko Božič. Veliko preglavic je gasilskim društvom povzročala izdelava ocene požarne ogroženosti. Nekaj laže je bilo narediti požarne načrte. Vse to pa je bilo potrebno, kot je dejal predsednik Samoupravne interesne skupnosti varstva pred požarom Andrej Strniša, kot podlaga za programe razvojnih možnosti v naslednjem srednjeročnem obdobju.

Oktobra 1989, v mesecu varstva pred požarom, je bila organizirana proslava 110-letnice delovanja organiziranega gasilstva v Kranju. Velika gasilska vaja je bila izvedena 5. 10. 1989 na Planini. Poleg poklicnih gasilcev so sodelovali gasilci GD Stražišče in GD Kranj Primskovo. V avli Skupščine občine Kranj je bila razstava gasilske opreme. Osrednja proslava oziroma slovesnost je bila 6. oktobra ob 18. uri v sejni sobi Skupščine občine Kranj. Predsednik Skupščine občine Kranj Ivan Torkar je pozdravil zbor, podpredsednik GZS Vili Tomat pa je podelil republiška odlikovanja. V imenu Občinske gasilske zveze Kranj je priznanja podelil predsednik Drago Kavčič.

V času agresije na Slovenijo oziroma v času bojev za samostojno Slovenijo, ki niso obšli naših krajev (Jezersko, Krvavec, Brnik), je sodelovalo vseh 44 gasilskih društev v svojem okolišu. Stalno dežurstvo je bilo uvedeno pri 30 GD z eno, ponekod pa z dvema desetinama. Preko 800 gasilcev je sodelovalo pri nadzoru najpomembnejših objektov. Kontrolirali so vodna zajetja, odvzemališča vode in podobno. Skupaj so opravili 11000 ur nadzora. Za pomoč hrvaškim gasilcem so zbirali rabljeno opremo.

V letu 1994 so imela društva veliko dela z lastninskim preoblikovanjem. 24. 05. 1994 je bil poseben sestanek vseh predsednikov in poveljnikov društev, na katerem so prisotni dobili ustrezna navodila za pripravo otvoritvenih bilanc in ostalih listin, ki so potrebne za ureditev. Zakon o gasilstvu, ki je bil objavljen v Uradnem listu, št. 72 – 30. 12. 1993, je namreč v svojem 48. členu določil, da PGD in njihove zveze pridobijo z dnem uveljavitve zakona lastninsko pravico na premičnem in nepremičnem premoženju, ki je namenjeno gasilstvu in s katerim upravljajo ob uveljavitvi tega zakona gasilci.

Tega leta se je v oktobru Gasilska zveza Slovenije spomnila 125-letnice ustanovitve prvega gasilskega društva v Metliki, 45-letnice delovanja Gasilske zveze Slovenije in 25-letnice gasilskega muzeja v Metliki. S tem je bilo povezano tudi državno gasilsko tekmovanje za memorial Matevža Haceta. Državno tekmovanje je 8. oktobra 1994

V letu 1996 zgrajenem gasilskem domu GRS Kranj ima svoje prostore tudi Regijski center za obveščanje

potekalo v Kranju, na parkirišču tovarne Sava. Župan Kranja Vitomir Gros je dejal, da so bili gasilci v zgodovini Slovenije edina uniformirana formacija, ki je našemu narodu vcepila spoštovanje do discipline, delavnosti, dobrodelnosti in prijateljstva med ljudmi brez zavisti, z edino željo pomagati vsakomur, ne glede na morebitne razlike v stanu in prepričanju. Predsednik GZ Kranj Marjan Čeferin je v dobrodošlici tekmovalcem zaželel čim več uspehov, dobrih rezultatov in športne sreče. Poudaril je, da je skoraj neverjetno, koliko zanesenjaštva, samozavesti in prostega časa namenjajo člani svoji organizaciji in vsem ljudem. Tekmovale so enote, ki so na področnih tekmovanjih dosegla prva tri mesta v posamezni kategoriji.

Gasilska zveza Kranj je ocenjevala svoje delo za preteklo leto 12. 04. 1996 v dvorani kulturnega doma v Naklem. Največ dela je bilo, kot so ugotavljali na zboru, posvečenega sklepanju pogodb o upravljanju lokalne javne gasilske službe. Marsikatero društvo je imelo še precej dela z urejanjem papirjev za lastninsko preoblikovanje. Po novih občinah, ki smo jih dobili s spremembo komunalnega sistema, so se oblikovala občinska poveljstva. Ta so se oblikovala na podlagi Pravil gasilske službe, ki jih je izdala Gasilska zveza Slovenije. Občinsko poveljstvo Kranj je imelo 16 prostovoljnih gasilskih društev, ki so se razdelila v dva sektorja po osem društev, in sicer na levi breg in desni breg Save. Občina Cerklje oziroma poveljstvo Cerklje je imelo 8 PGD, Občina Šenčur oziroma poveljstvo Šenčur 10 PGD, Naklo 4 PGD in Preddvor 2 PGD. V gasilsko poveljstvo Kranj so bila vključena še 3 prostovoljna industrijska gasilska društva.

14. 3. 1997 so se na izrednem sestanku zbrali vsi predsedniki in poveljniki gasilskih društev na lokaciji Mestne občine Kranj. Povod je bil ustanovitev nove gasilske zveze, saj so se v obstoječi organizaciji pojavili nerešljivi problemi. Dogovor med predstavniki društev na lokaciji Mestne občine Kranj je bil, da se v roku treh mesecev organizirajo izredni občni zbori v vseh PGD in PIGD in da se člani odločijo, ali se nadaljuje delo v taki obliki ali se ustanovi nova gasilska zveza, ki bo povezala vsa društva na lokaciji Mestne občine Kranj. Obvestilo se je lokalno skupnost. Župan Mestne občine Kranj Vitomir Gros je podpiral takšno odločitev. Vsa društva, to je 16 PGD in 3 PIGD, so izvedla izredne občne zbore in se na vseh odločili, da se organizira nova Gasilska zveza Mestne občine Kranj. Pripravljalni odbor je pričel z delom in pripravil nov Statut Gasilske zveze Mestne občine Kranj. 5. decembra 1997 je bil v dvorani Skupščine Mestne občine Kranj ustanovni občni zbor, na katerem so delegati sprejeli sklep o ustanovitvi nove Gasilske zveze Mestne občine Kranj in sprejeli nov statut.

Ob ustanovitvi Gasilske zveze Mestne občine Kranj je 16 predsednikov prostovoljnih gasilskih društev in 3 predsedniki prostovoljnih industrijskih gasilskih društev podpisalo tripartitno pogodbo z Mestno občino Kranj, ki jo je zastopal takratni župan Vitomir Gros, in Gasilsko zvezo Mestne občine Kranj, ki jo je zastopal takratni novo izvoljeni predsednik GZ MO Kranj Cveto Lebar. Zavezali so se k medsebojnemu sodelovanju, zagotavljanju požarne varnosti v Mestni občini Kranj, občina pa k financiranju Gasilske zveze Kranj.

Predsednik GZ MO Kranj

Jože Derlink

Za zagotovitev boljše požarne varnosti v občini je 4. aprila 2002 župan Mestne občine Kranj izdal odlok o organiziranju Javne gasilske službe Mestne občine Kranj.

• Javno službo sestavljajo javni zavod Gasilsko reševalna služba Kranj, gasilska zveza Mestne občine Kranj s svojimi 16. prostovoljnimi gasilskimi društvi in Civilna zaščita Mestne občine Kranj. Poveljstvo Javne gasilske službe Mestne občine Kranj sestavljajo: poveljnik gasilske operative v Gasilsko reševalni službi (GRS) Kranj, obenem tudi poveljnik gasilskega poveljstva MO Kranj, štirje vodje izmen GRS Kranj, poveljnik Gasilske zveze MO Kranj, dva podpoveljnika Gasilske zveze MO Kranj in poveljnik Civilne zaščite MO Kranj. Prve naloga poveljstva JGS je bila priprava in ureditev sistem alarmiranja gasilskih enot v občini.

• Vsa društva v Gasilski zvezi Mestne občine Kranj so glede na oddaljenost od poklicne gasilske enote in glede na predpisana merila o razmeščanju gasilskih enot razvrščena v prvo kategorijo. To pomeni, da mora vsaka gasilska enota razpolagati z intervencijsko opremo, ki je predpisana za prvo kategorijo. Vsa društva imajo operativne gasilske enote s pripadajočo tehniko in opremo.

• Poleg vozila in črpalke s potrebno opremo imajo društva še potopne črpalke, izolirne dihalne aparate, sistem UKW-zvez in različno drugo tehnično opremo. Posebno pomembno je osebno varstvo, zato morajo gasilci imeti opremo za svojo osebno varnost, to so primerne in tipizirane zaščitne obleke, zaščitne čelade, zaščitne rokavice in zaščitno obutev. V primeru, ko opravljamo delo na višini, je obvezen del opreme tudi gasilski delovni pas z varovalno vponko.

• Leto 2008 je bilo prelomno pri tehničnem opremljanju prostovoljnih gasilskih društev. Mestna občina Kranj je sprejela in uvrstila v svoj proračun program nabave gasilskih vozil v GZ MO Kranj. Gasilska vozila se nabavljajo v skladu s tipizacijo gasilskih vozil, s katero so opredeljene osnovne zahteve in ki jo je predpisala Gasilska zveza Slovenije. Vsako vozilo ima tipizirano oznako, po kateri se prepozna namembnost vozila.

• Gasilske vaje so stalna oblika usposabljanja operativnih gasilcev. Na njih se preizkuša tako oprema kot moštvo. Kakšne vaje naj se izvajajo, predpiše poveljstvo Gasilske zveze MO Kranj. Društva v mesecu aprilu izvedejo mokro vajo, ki jo pripravi poveljnik PGD. V juniju in septembru so komisijske vaje. Komisija, ki je sestavljena iz poveljstva GZ MO Kranj, določi objekt in preko UKW - zvez aktivira domače društvo, ki izvede vajo. V mesecu septembru se izvajajo tudi nočne mokre vaje. To vajo pripravi poveljnik domačega PGD. Na vseh teh vajah se ocenjuje taktični pristop, uporabo intervencijske opreme in moštvo. Preko celega leta poveljnik Gasilske zveze MO Kranj pripravlja nenapovedane vaje.
  
  
• Skupne vaje poklicnih in prostovoljnih gasilcev so pomembna osnova za uspešno in varno delo na skupnih posredovanjih
  
  
• Operativno enoto se nenapovedano aktivira preko pozivnikov za preizkus odzivnosti na določeni objekt. Pri tem se ocenjuje odzivni čas, število operativnih gasilcev in njihova opremljenost, kakšno opremo so pripeljali s seboj, uporaba radijskih zvez in taktični nastop enote glede na objekt. Ob krajevnih praznikih, predvsem v mesecu požarne varnosti oktobru, društva prirejajo različne demonstrativne vaje. Z vajami se krajanom predstavi delo, gasilsko tehniko in operativno sposobnost lokalne prostovoljne gasilske enote.

• V okviru Javne gasilske službe so organizirane skupne vaje z GRS Kranj na vseh področjih skupnega dela. Posamezna prostovoljna gasilska društva se zaradi posebnosti posameznih vrst posredovanj specializirajo za izvajanje različnih nalog: postavitev vodne zavese, postavitev komandnega mesta in centra zvez, postavitev skočne blazine…

Gasilska zveza Mestne občine Kranj združuje naslednja društva:

PGD Besnica (1935)

PGD Bitnje (1928)

PGD Breg ob Savi (1938)

PGD Britof (1926)

PGD Golnik (1947)

PGD Goriče (1952)

PGD Jošt (1953)

PGD Kokrica (1921)

PGD Kranj – Primskovo (PGD Kranj 1879, PGD Primskovo 1922, združitev društev leta 1964)

PGD Mavčiče (1908)

PGD Predoslje (1905)

PGD Podblica (1952)

PGD Suha (1936)

PGD Stražišče (1902)

PGD Trstenik (1937)

PGD Žabnica (1906)

PIGD Sava (1930)

poveljnik GZ MO Kranj

Tomaž Vilfan

Z MO Kranj sestavlja 16 prostovoljnih gasilskih društev in eno prostovoljno industrijsko gasilsko društvo. V trinajstih gasilskih društvih GZ MO Kranj nas je okoli 160 aktivnih članic. Udeležujemo različnih tekmovanj, srečanj, izobraževanj, gasilskih vaj, pozabiti pa ne smemo tudi različnih intervencij. Za aktivno delo članic v GZ MO Kranju skrbi posebna komisija, ki deluje vseskozi od ustanovitve GZ MO Kranj leta 1997. Tako imenovana Komisija za delo s članicami skrbi, da se izvaja program dela v GZ MOK in regiji, ter da se članice v čim večjem številu udeležujejo različnih izobraževalnih in drugih aktivnosti.

Članice se usposabljamo na vseh izobraževanjih, ki jih pripravljata GZ MO Kranj in GZS (specialni izobraževalni tečaji kot npr. IDA, tečaj za tehnično reševanje, nevarne snovi, informatika,…). Komisija za delo s članicam v GZ MOK spodbuja k izobraževanju ne samo na ravni zveze in regije, ampak tudi na državni ravni, predvsem v pridobivanju operativnih specialnosti in znanj.

Vse skozi se redno udeležujemo srečanja in posvetov članic na občinski in državni ravni. Poleg gasilskih tekmovanj smo članice tudi del operativnih enot po matičnih PGD-jih. Udeležba na vseh gasilskih vajah (vaje v okviru društev, Gasilske zveze in skupne vaje s poklicno gasilsko enoto Kranj) in intervencijah (požari v urbanem okolju in naravi, poplave, itd.) je vsako leto večja.

Vsako leto članice GZ MOK same izvedemo in vodimo demonstrativno vajo za članice. S tem pridobivamo ustrezno znanje in izkušnje, ki so potrebne za kvalitetno operativno delo. Zmeraj več je aktivnih in uspešnih operativk.

V letu 2008 smo dobili prvo poveljnico PGD-ja na Gorenjskem, ki uspešno vodi operativno delo v PGD Bitnje in sodeluje s poklicno gasilsko enoto Kranj. Dodatno lahko pridobivamo znanje na različnih gasilskih kot ostalih posvetih, ki so tako ali drugače povezani z gasilstvom. Članice sodelujemo kot predavateljice različnih tem pri gasilskih izobraževanj ter vodimo in sodelujemo pri izvedbah praktičnih vaj, ki so del gasilskega izobraževanja. Prav tako se tudi same udeležujemo izobraževanja in usposabljanja pri poklicni gasilski enoti Kranj.

Članice opravljamo in sodelujemo pri različnih aktivnostih in nalogah v društvih kot mentorice mladine, pri administrativnih delih v društvu, organiziranju različnih delavnic za mladino, ter smo nepogrešljiva pomoč pri pripravi in izvedbi družabnih aktivnosti. Kondicijo si nabiramo z različnimi športnimi aktivnostmi, kot so odbojka, nogomet, pohodi, kolesarjenjem, aerobiko itd., obenem pa se udeležujemo tudi različnih športnih turnirjev v organizaciji gasilskih zvez na lokalni ali državni ravni..

V GZ MOK smo članice usposobljene za vodenje intervencij, za gašenje požarov, itd. Uspeva nam s pomočjo in podporo predsedstva ter poveljstva GZ MO Kranj, še posebej zaradi predsednika Jožeta Derlinka in poveljnika GZ MOK Tomaža Vilfana, ki sta nam vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Uspeva nam tudi zaradi ostalih članov po PGD-jih in poklicnih gasilcev, ki so nas sprejeli v svojo sredino.

Predsednica komisije za delo s članicami GZ MOK

Manca Ahačič, GČ, PGD Bitnje